Kolibri

Pa je prišla pomlad. Po žalostnem poletju in jeseni in mrzli zimi nisem verjela, da bom še kdaj začutila pomlad.

Pa sem jo - je prišla! Danes zjutraj je bilo veliko ptičjega petja v gozdu. Rože imajo barve, in, včeraj sem videla cveteti sadovnjake. Oli je odvrgla staro dlako in rekla - čas je za nov začetek.

Kar nekaj koncev je bilo v letu 2008. Mama, Bafi, Feri in Shep.  Da bomo lahko ponovno začeli nisem upala niti sanjati. Pa smo. Vsi.

Najprej je prišel Dixie. Mala črno-siva kepa, ki je vrnil voljo do življenja.

 Potem je Oli postala babica. Ena od malih kepic - Morda - Miša, je postala del psarne.

S svojo prisrčnostjo je prepričala babi Oli, da je konec žalosti, da je pomlad, da je konec žalovanja in da je čas igre. Mala zgaga, neskočno ljubljena.

In Tiwlip. Sonček na jugu. Psička, ki me je naklikala v pol ure. Prvi pes, ki meni, da bo sledila samo tistemu, ki si to zasluži.

Tri generacije pasjih žensk. In Dixi. Čas za nov začetek. Čas za pomlad.

Skoraj dva tedna je že, kar ga ni. Ne jokam več, kot prej. Saj nima smisla. Vse na tem svetu se rodi, dozori, živi in umre. Mislila sem, da bi o Bafiju napisala kaj več. A ne gre. Mogoče, ko bo čas pravi - a zdaj še ni.

Bafijeva zadnja slika - na Ribniški koči, 19.7.2008

Bafi in Shep, na Ribniškem vrhu - 18.7.2008.

Prejle smo šli čez travnik, z zadnjega, popoldansko-večernega sprehoda. Karavanke so bile v tistih težkih, gostih, sivih oblakih, če sem pogledala proti Julijcem so bili oblaki bolj rdečkasti - verjetno zato, ker je nekje za njimi sonce ravno zahajalo. Sem ter tja se je videl blisk, pa oddaljeno grmenje. Ampak  v glavnem pa - razen debelega pričakovanja nevihte - nič.

Moji trije živalski sopotniki so se še dokaj upehani valili proti avtomobilom. Prav tako je bila nekoliko utrujena tudi gostja sprehoga, mladička iz zadnjega legla, Tili. Nisem je videla sedem mesecev. Kako se je spremenila! Tudi z blogom se nisem srečala sedem mesecev - koliko stvari se je spremenilo! Danes se mi zdi, kot da je bila ta odsotnost zatišje pred viharjem, ki ga bodo danes doživele črke na mojem blogu.

Toliko se je spremenilo v teh sedmih mesecih. Zamenjala sem desetletje. Prevzela odgovornosti za ljudi, veliko ljudi. Umira človek, ki ga imam neskončno rada. Doživela sem stvari, za katere nisem niti pomislila, da jih bom kdaj. Spoznala ljudi, za katere sem mislila, da so vesolja stran od mene. In nekateri ljudje, za katere sem menila, da so mi blizu, so se umaknili vesolja stran.

A moji trije mušketirji so še vedno tukaj. Četrta moja je daleč stran, v drugi državi. Čeprav bi si zelo želela, ni mogla ostati doma. Tam, kjer je sedaj, se ji lepo godi.

Lepo se godi tudi večini mladičkov obeh legel. Vsaj tako mi povejo njihovi lastniki. Nekatere srečujem pogosteje, druge ne. O tistih, ki jih vidim pogosteje, pogosteje pišem. A to ne pomeni, da ne mislim na ostale.

Rada pišem o Veni in njeni Petri. Zato, ker se mi zdi, da sta rojeni druga za drugo. Da sta jing in jang. Niti slabe misli “prijateljev” ju ne razdružijo. Nasprotno - naredijo ju še boljše. Tako dobre, da sta zmagali kvalifikacije in se kot zmagovalki uvrstili v ekipo, ki gre konec septembra na svetovno prvenstvo. In to v svoji prvi sezoni nastopanja v A3, v drugi tekmovalni sezoni… Zna 65 različnih trikcov, je navdušena planinka. Je - rojena zmagovalka.

Pišem tudi o Varvi, njeni sestrici. S prav toliko temperamenta a še ne toliko vaje. Poleg agilitya se ukvarja tudi z ovcami. Resno. Trenira, da bo velik pastir.

Vinny je Oli naredila za babico. Mogoče je prav to razlog, da v parkurjih letos ni tako hitra, kot je znala biti. Je pa še vedno lepa - nedavno je pri angleškem sodniku Adrewu Braceu osvojila R.CAC!

Moja ma Tiwlip bo kmalu dopolnila 9 mesecev. Nedavno je na razstavi postala najlepši namlajši pes cele razstave!

Moj zlati tečko Baf je postal srčni bolnik. Vem, da se mu bo življenje počasi izteklo - konec koncev je vstopil v štirinajsko leto življenja. Odločila sem se, da bo živel aktivno - do konca. Nič pomilovanja, nič joka - dokler bo trajalo, bo lepo! Prav tako Shep. Včasih ga noge ne držijo več. Pade. In se pobere. In gre naprej. Vem, da bo prišel trenutek, ko bo padel in ne bo več vstal. A do takrat bo imel lepo življenje!

In jaz? So vzponi in so padci. Z voljo in ljubeznijo zmorem vse… La vita e bella…

Ufff - kakšen vihar… 

Ker:

 - smo dobili 9 prekrasnih mladičkov - Tantadruj, Taffy, Ti Amo, Tiha, Tanita, Tilia, Tabula Rasa, Tarin in Tiwlip in z njimi preživeli dva prelepa meseca;

- je Vestica opravila izpit Bbh z 93 %, opravili pa so ga še Veni, Vena in Vinny;

- ker so Vinny, Varvi in Valjhun - Taff dobili odlično oceno in najboljši vzrejni razred;

- ker smo imeli že drugič družinsko border collie srečanje;

- ker Vena tekmuje v enki, ker sta Veni in Varvi prišli v dvojko, Olika pa celo v trojko;

- ker je Viva osvojila prvi CACIB in BOB, Varvi pa postala slovenska mladinska prvakinja;

- ker je Bafin pri več kot 12ih letih postal Evropski veteranski prvak v lepoti ter bil med 5 najlepšimi veterani na evropski razstavi;

- ker je Shep še vedno z nami;

- ker je Sašo, kot tretji evropski sodnik agilitya dobil licenco za sojenje v ZDA;

- ker sva sodila po vsem svetu - od ZDA, Rusija, Švedska, Norveške, Finske, Litve, Latvije, Češke, Slovaške, Madžarske, Nemčije, Italije, Hrvaške in Slovenije;

- ker sva imela na obisku border collija, ki je zmagal na Cruftsu;

- ker sva z Oli uspešno pasle ovce;

- ker so pravnuki “Seta del Oro” bili razstavljeni na Cruftsu;

- ker sva v letu 2007 dobila veliko novih prijateljev;

lahko samo rečeva - o, kakšno leto!

Hvala vsem, ki ste naju pri tem spremljali in nam pomagali!

Ljubezen. Pravijo, da je to najlepša stvar, ki se lahko dogodi v življenju. Ljubezen do - sebe, sočloveka, živali, stvari. Ljubezen do hrane, do pijače, do lepih oblek. Pravijo, da jo občutijo samo ljudje. A jaz tega ne verjamem. Menim, da ljubezen, na svoj način, občutijo tudi psi. Tudi njim se kdaj pa kdaj zmedejo hormončki, začutijo iončke in metujčke v trebuhu. In ko nastopi tak trenutek je čas - da psičko skriješ od samčkov ali pa jo predstaviš kakšnemu simpatičnemu pasjemu kosmatincu.

Od “Nevihtne doline” do “Orkan”

Pred dvemi leti je Kolibri spoznala čednega fanta, z zanimivim imenom “Nevihtna dolina” (Vally of the Storm). In po dveh letih smo menili, da je logično nadaljevanje nevihtne doline “Orkan” (Tempest). Našli smo ga v bližini Dunaja. Njegovo polno ime je Borderline Country Tempest, ljubkovalno ga kličejo James.

Kdo je James

James je pes, rojen v Avstriji, pri svetovno priznani vzrediteljici in sodnici Heidi Poschacher. Njegov oče prihaja iz Avstralije, njegovo ime je Borderfame Heart’N'Soul (Denver), najuspešnejši border collie iz začetka tega tisočletja. Poleg mnogih drugih naslovov je postal svetovni prvak in zmagovalec najprestižnejše razstave v Angliji - Cruft’s.

foto: http://www.borderline-country.com/ psarna Borderline Country

Njegova mama je v Nemčiji rojena psica angleških staršev Lionheart Anya at Borderline.

foto: http://www.borderline-country.com/ psarna Borderline Country 

Kri ni voda, pravijo. Prav tako “nomen est omen” - ime ne laže. Tempest je s svojo prisotnostjo dodobra zaznamoval pasmo. Osvojil je naslov prvaka v lepoti štirih evropskih držav. Postal je mednarodni prvak v lepoti. To lahko postanejo le psi, ki imajo opravljen izpit iz paše ovac, ki dokazuje, da imajo psi še vedno nagone, ki pasmo naredijo tako edinstveno. Na Cruftsu je leta 2004 postal najlepši pes v razredu “open” in osvojil R.CC - drugi najvišji naslov te razstave. In prav na koncu je novembra 2006 postal še Svetovni prvak in najlepši border collie na svetu.

James na poti k naslovu svetovnega prvaka. Foto: http://www.james-stanley.at.tt/

A za Petro in Hannesa, njegova lastnika, je pes prijeten sopotnik v njunem življenju. Lepota je le ena od njegovih izrednih lastnosti. James je šolan - ima opravljene tri stopnje šolanja. Ima opravljen pašni izpit in doma pridno pase ovce.

Je prijazen in družaben kuža, ki zna zlesti v naročje in se stisniti k človeku kot maček. In prav zaradi te lastnosti ga Petra šola še psa terapevta - pomočnika bolanim in invalidnim osebam.

So si psi všeč?

Še eno od zanimivih vprašanj. Prepričana sem, da bi se filozofi razdelili v dva tabora - za in proti. Kakši bi bili njihovi zaključki pravzaprav sploh ni pomembno. Pomembno je, da je Kolibri menila, da je Tempest, po domače James, najlepši fant v bližini. Vsak pasjeljubec ve, da imajo psi različne izraze obraza - tako, kot ljudje. In Kolibri si je nadela najbolj srečen izraz. Kotički njenih čob so se potegnili v nasmeh, čez travnik, kjer sta se srečala, je dirjala, skakala, prevračala kozolce. Tako dolgo, da ga je zapeljala…

V pričakovanju

Pa ne samo enkrat. Zapeljala ga je tudi dan kasneje. Menila je, da je najlepši in najboljši fant daleč okrog. Sedaj nam je ostalo pričakovanje. Kakšni mladički se bodo skotili, koliko jih bo, katerega spola bodo. Zaenkrat vemo le to, da se Kolibri še vedno nasmiha. Samo ona čuti, kaj se v njej dogaja. Mi, opazovalci, pa moramo počakati do 9. novembra. Takrat nam bo razkrila svojo sladko skrivnost.

Vse fotografije so last Petre Nemec in Hannesa Webra ter Heidi Poschacher.

Smisel življenja je nekaj, na kar se ne da kar odgovoriti. Kdo smo, kam gremo in zakaj smo tu? Neodgovorjena vprašanja z množnimi tisoč odgovori. Šte težje pa je odgovoriti na vprašanje - zakaj vzrejam pse? Hmmm…. Zakaj prostovoljno in zavestno prevzamem na sebe odgovornost za psico - mamo, za mladiče? Zakaj vstajam ponoči, preživljam dneve ob kotitvenem boksu, zakaj moj pralni stroj pere gore perila? Zakaj mi ni težko pobirati… no, saj veste, kaj mali kužki pustijo za seboj, ko se najejo? Toliko vprašanj…

… in samo en odgovor.

Spet skupaj

leto je hitro naokoli. Kolikokrat si rečeš, jutri bom poklical, jutri bom pisal. A tega jutri ni - ker gre vse prehitro. A je dan, ko pošlješ SMS-je, ko pošlješ sporočila in se spet srečaš.

Z mladički, seveda.

Prišlo jih je šest. Pravzaprav 5, ker je Vivi daleč stran, a se srečanje vedno udeleži - vsaj s fotografijo. Val je zidaril, Vena pa si je nesrečno porezala blazinico…

Naša prvorojenka - Viva la Vie - je pravzaprav edina “tujka” v leglu. Zato se vseh srečanj udeležuje dopisno. Kadar ne nadzira svojega “čopora” ali arheoloških izkopavanj v Srbiji nadzoruje, ali se reka Bojana pravilno izliva v jadransko morje.

Taff. Njegovo pravo ime je Valjhun. Pravi junak. Največji mladič ob rojstvu. Že v leglu je bil nekaj posebnega. Vedno je hotel biti odrasel. Vedno glavni. Nikoli ne bom pozabila dneva, ko je odšel od nas. Ko sem ga prinesla njegovi Tess, mu je repek začel migati kot nor. Od veselja. Kot da bi dva meseca čakal samo njo. In še danes spremlja vsak njen gib. Je gavni “cartek” ulice. Zna veliko trikov, nekaj agilitya. In ko teče imaš občutek, da to počne brez napora - njegovo gibanje je lebdenje nad tlemi, je - prelepo. Kot da ne bi bil border collie, kot da bi bil - hrt…

Pravijo, da ima vsak svojo polovico na tem svetu, Jing & Jang . Vesta je Taffova polovička. Rojena takoj za njim. Najmanjša v leglu. Imenovali smo jo za čuvarko domačega ognjišča. In to nalogo je vzela dobesedno. Življenje uživa kot družni pes. Njen najljubši hobi pa je prenašanje frisbija. V tem je tako vztrajna, da je za ta šport navdušila tudi borderko Layo, ki jo je srečala na enem od svojih potepanj po Bohinju. Zaljubljena v svojo Nevo. Diha z njo. A čisto na koncu, preden je šla domov, je namenila poljubček - enega Sašotu, enega meni. Pokazala nama je, da še ve, kdo sva…

Varvara. Dobila je strokovno oceno - najlepša v leglu. Pa ne od nas. Od različnih sodnikov - od daljne Irske do Slovenije. V lepoti je premagala celo svetovno prvakinjo. In osvojila naslov mladinski prvak Slovenije v lepoti. In - se , specialno za letošnje poletje - prelevila v kratkodlakega borderja. Da bosta s Cvetko hitrejši v parkurju.

Vinny. Ki je pravzaprav dobila ime med poslušanjem koncerta ob 50 letnici Evrovizijske popevka. Ime ji je “mala modra pika v modrem”. Ne veste? Volare! Edina, ki za svoje preživetje dela. Ima lastne ovce, koze, krave, konje, kokoši, eno deklico, enega fanta, dva skoraj moža, da o glavah družine ne govorim. A ji ostane dovolj časa tudi za pridno učenje - z Gašperjem sta uspešno opravila izpit BBh, s Tomažem pa pokazala osnove agilitya.

Vsaka zgodba ima svoj začetek in svoj konec. Tadnje rojena ima zmagovalno ime Veni Vidi Vici. S Petro sta zmagovalna kombinacija. Najhitrejši agility pes svojega razreda, zna največ trikcev, se intenzivno ukvarja s frisbanjem. Je klovn, naša “adidaska”. Na srečanju je svoji mami povedala, da je odrasla punca…

A se potem stisnila k njej… Mami, sej te imam še vedno rada…

Odgovor

Dan, ki smo ga preživeli skupaj, je bil prelep. Zvečer sem si rekla - srečo imam, da imajo naši kuži tako dobre ljudi. Srečna sem, da se imajo radi in da so srečni. In - našla sem odgovor na vprašanja. Zato vzrejam - ker verjamem, da naši mladički lahko osrečijo drugo ljudi. Vredno je!

Kakšen je črnobel svet? Puščoben? Žalosten? Ekstremen? Brez domišljije? Lahko.

A če si Kolibri je barven, igriv, poln izzivov, želja, hotenj. Če si črno-bel, je zabavno. Je norčavo, je aktivno. Je polno izzivov in presenečenj. Je svet v barvah.

Ker si Kolibri.

Ker si border collie.