Kolibri

Sem ter tja se mi zgodi, da me kdo ali kaj v življenju preseneti. Čeprav sem znana, da moram imeti “vse pod kontrolo” – sta se Oli in Capi odločila drugače. Stvari sta vzela v svoje roke in 8. junija smo dobili mladičke. Žal sta dva samčka poginila, a 5 samičk in 1 samček, ki so ostali, odlično napredujejo.

Mamica z mladički.

Seveda so zato spremenjeni poletni načrti. Ne bomo šli na dopust – a bomo spoznali veliko novih ljudi. 

Še preden pa so se skotili mladički, se nam je dogodilo kar nekaj lepih stvari. Najlepša je zagotovo bila uvrstitev očetovega pumija Dixi-ja na razstavi v Mariboru. Naš mali sivi vesoljček je osvojil CAC, CACIB in BOB, potem pa pri predsedniku madžarske kinološke zveze osvojil je 2. mesto med vsemi ovčarskimi pasmami! Zares izvrsten rezultat. Posebej, ker je Dixi bil šele nas voji drugi razstavi!

Posebej pa sem se razevselila, ko sem 14.6.2011 dobila sporočili iz ZDA. Carini in Cy’rena Seta del Oro, moji psčki cirneco dell’Etna, sta praznovali svoj 15! rojstni dan! Čestitke, čestitke, čestitke! Kako si želim, da bi vaju še enkrat videla…

A današnja “border” mladina je tudi aktivna. Tekmuje v veliko disciplinah in pridno “polni” malho z dobrimi rezultati. Prav danes sem izvedela, da je Miša naredila še en pogoj za prehod v A2. Čestitke!

Pa še za konec. Prenavljamo spletno stran. Kmalu nas boste našli na drugem naslovu http://www.setadeloro.si

Ker si je Sašo zlomil gleženj mi je ves november in december zmanjkovalo časa za pisanje. No – tudi januar nič kaj prida boljši, kajti na obisku smo – poleg gležnja – imeli še gripo.
Pa naj bodi moje današnje pisanje doprinos k mesecu kulture.

Naši mali pisani žužki so iz malih bubic zrasli v lepe kuže. Večina jih je ostala v Sloveniji, lepa Kalysta pa je odšla v Srbijo.

Posebej sem vesela, da smo prebili “barvno” bariero – da naše čokoladice osvajajo srca vsakega, ki jih vidi. Eden od teh je bil tudi eden najbolj znanih angleških vzrediteljev Bob Tunnicliff iz psarne Littlethorn. Bom je bil na leglom navdušen, posebej en čokoladec ga je začaral. Navdušen pa je bil tudi nad Capijem, svojim “vnukom”, saj je Bob lastnik Capijevega očeta.

Veseli smo, da so prav vsi dobili dober dom z dinamičnimi in družabnimi lastniki, kakršni so tudi naši borderčki.

Še danes se spomnim večernega klica… Barbka – dva samčka sta. Vedela sem, da se nam bo življenje spremenilo. Da pa se bo tako zelo – pa si nisem predstavljala.

Ko sem tistega januarskega četrtka odletela po njega, se po dolgem času nisem bala letenja. Ko sem ga zagledala, sem vedela – to je to… V tistem trenutku mi je bilo jasno, da je zmagal. Da je pes z močno voljo in da je “delavec”.

Ničesar se ni bal, vse je vzel za dobro. Ljubi spremembe. Obožuje Oli, Sašota in – no ja – mamo -hrano. Rad preoblikuje stvari – posebej lesene in plišaste. Obožuje hribe, frisbee, agility in ovce. Obožuje učenje. Rad ima – vse ima rad…

In danes je star natanko eno leto…

Vse najboljše Capko. Imamo te močno močno radi!

Dočakali smo jih, mladičke! 29. oktobra, 2 dni pred načrtom je na svet prijokalo 8 mladičkov – 5 samčkov in 3 samice.

Posebno presenečenje nam je prinesla njihova obravanost – dva samčka sta črno-bela, trije pa čokoladno rjavo – beli. Pri samičkah imamo eno črno-belo samičko in dve čokoladici.

Zakaj so nam barve tako presenečenje?

Očka mladičev je Ch. Flash Tally of Greenborderline in je lepe, črnobele barve. Prav tako njegovo starša.

Kot že veste, je naša Oli – Kolibri at Mel’N'Roses tudi lepe črno-bele barve, tako, kot njena starša.

Pri natančnem pregledu rodovnika smo ugotovili, da so prvi rdeči predniki kar 6 generacij nazaj (sploh ne znam našteti vseh pra-jev).

Iskreno smo veseli, da smo jih dobili. Sedaj je pred nami 8 lepih tednov, potem pa… Ampak – med tem bo še veliko lepega povedanega in napisanega o njih .

Nekaj zadnjih dni, preden se mi je začel dopust, sem potrebovala veliko volje, da sem zmogla. Naša dva črnobela psa pa sta vmes doma “uživala”.  Ko smo polnili avtomobil je Oli skočila v svoj boks in v njem čakala dve uri, preden smo se odpeljali. Vedela je, da gre, da se bo nekaj “dogajalo”. Tako kot pri ljudeh sta tudi oba kuža potrebovala nekaj dni za alkimatizacijo. In potem – se je začel dopust. Redni jutranji obhodi po potkah, ki jih poznata le ona, nadzor terena čez dan, potepanja z nami. Igre, razposajenost, “zalepljena” ušesa in volja, sprobati prav vse.

Ko si človek izbere za sopotnika v življenju svojega psa, ga izbere, ker si želi z nekom deliti svoj prosti čas, proste trenutke, ker želi sopotnika na pohodih in sprehodih, ker se želi sprostiti. In res ni nič lepšega, če na dopust lahko vzameš svojega psa. Končno ga imaš čas bolje spoznati, z njim preživeti aktivni čas, ga kaj novega naučiti. Ja – tudi psi potrebujejo dopust – ampak aktivnega, z nami.

Ko se nam je čas iztekel, ko smo pakirali, je Oli spet odšla v boks v avtu in čakala. Da gre domov. Samo njeno nočno sanjanje pa kaže, kako lep je bil dopust.

Leto 2010 je obnovilo stare in prineslo nove ljubezni v moje življenje.

Prineslo je tudi nove trenutke, ki jih lahko preživim s tistimi, ki jih imam rada. In lahko rečem – moji ste, samo moji… Trenutki  in …

ljubezni.

Hvala vsem, ki ste mi to omogočili.

Moderno je pogledati nazaj – vsaj tako se zdi ob poslušanju medijev in branju časopisov. Ker sem rada vsaj “v trendu”, če že ne moderna, sem pogledala nazaj.

Januar 2009

Moj rojstni mesec je minil, kot bi mignil. Med dvema velikima razstava v Ljubljani in Varvinim leglom, je komaj ostalo dovolj časa za veselje, ker se je pasjemu kardelu priključil Dixie.

Februar 2009

V nove domove so šli Varvini mladički “M” – Modra, Magena, Mirai, Maverick, Mindy in Mairin. Modra, sedaj Miša, je ostala “v psarni”, a zanjo skrbi odlična športna družina v Rodinah. Značilnost teh mladičkov je, da so bili v leglu tudi modri mladički

Marec 2009

Začne se sezona razstav, in moja prva postaja je mednarodna razstava v švedksem Malmo-ju. Veliko lepih psov, nekaj celo potomcev moje Ormee Ole in Dona. Lepo je videti, da trud ni bil zaman.

April 2009

Aprila je bila služba pred mojimi kinološkimi aktivnostmi, Sašo pa je preživel teden dni v Braziliji, na prvenstvu Južne Amerike in Karibov. Še danes pove, kako lepa je Brazilija in kako topli ljudje so tam.

Maj 2009

Zagotovo najbolj zaseden mesec v letu. Poleg tradicionalne prvomajske tekme v agilityu v Torinu in razstave na Hrušici, sva se letos odpravila v osrednjo Srbijo in v Paračinu sodila na razstavi, Sašo pa je izpeljal še neuradno tekmovanje v agilityu. Videti Srbijo po več kot 20 letih je bilo - super!

Pa ne samo videti Srbijo. Po treh letih in pol sem prvič videla našo Vivo – psičko iz “V” legla, ki živi v Beogradu. Psi imajo spomin, in, ko sem jo poklicala na način, kot sem jo klicala, ko je bila mali mladiček, je brez oklevanja prišla. Lepo ji je in tega sem vesela!

Junij 2009

Junij je lep, posebej, če ga preživiš v Bruslju. Stari del Bruslja me je presenetil z življenjem. Ob obisku je bil lep, sončen dan, in občutek sem imela, da sem nekje v srednji Italiji. Življenje, glasba, sproščeni ljudje.

A vse bi bilo lepše, če… Če Oli v mesecu juniju ne bi doživela skoraj usodnega napada mešanke. Neodgovorni ljudje jo niso imeli pod nadzorom. Končalo se je z dvema operacijama, trpljenjem, bolečinami v hrbtenici, ki, po več kot pol leta niso mimo, in – paniki.

A ni bilo vse žalostno. Ker velikokrat sodelujem pri novih projektih, je bilo tudi letos tako. Z prijatelji iz Komisije za junior handling in Športno kinološkega društva Postojna smo, kljub obilici “polen” izpeljali 1. uradno samostojno tekmovanje v Junior in senior handlingu. Bilo je – odlično! Iskrena hvala vsem, ki ste pomagali in verjeli!

Julij 2009

Dopust… Ludo i nezaboravno. 4 nočne razstave v Splitu. Hvala Ante, za povabilo! Bilo mi je v čast in – to je samo treba doživeti!

Avgust 2009

Letošnje leto nas je bogato razvajalo s prestižnimi dogodki. Takoj po Splitu sem, kot prvi sodnik iz Slovenije, sodila na največjem evropskem festivalu hrtov v Donaueschingen, v Nemčiji. Donaeschingen je izvir Donave, in organizatorji, nemški klub za hrte (DWZRV) vsako leto organizira dve specialni razstavi za hrte. Letos se jih je udeležilo 1000 hrtov iz vse Evrope in ZDA. Ni slabo

Od izvira Donave naju je pot vodila v mesto ob Donavi, avstrijski Wels. Sama sem sodila tekmovanje v JH ob 100 letnici avstrijske kinološke zveze, Sašo je povezoval program. Velika čast za oba! Vsi trije pa smo uživali v prelepem mestu Wels-u.

A Donave za ta mesec ni bilo dovolj. Odpeljala sva se še na stičišče Donave in Save, kjer je Sašo organiziral seminar v agilityu, sama pa sem mu asistirala.

September 2009

V septemberski številki revije “Moj pes” so bili predstavljeni border colliji. Glavni manekeni v reviji so bili borderji iz naše vzreje, pa tudi borderji dveh prijateljev. Ko smo ravno pri prijatejih, prijatelj Blaž Košak, ki je fotografiral za revijo, je naredil super posnetek naju in treh generacij naših border collijev. Blaž, hvala!

Mladičke smo seveda videli tudi v živo, saj je bilo septembra že tradicionalno srečanje mladičev “Seta del Oro”. Lepo je bilo videti toliko lepih in zadovoljnih obrazov ter srečnih psov.

V septembru je bilo odpovedano svetovno prvenstvo v agilityu, ki bi moralo biti leta 2010 v Slovenije, Sašo pa je odstopil kot predsednik komisije za agility v Sloveniji. Tisti, ki so želeli nazadovanje slovenskega agilitya, so zmagali .

Oktober 2009

Sodila sem na prestižni razstavi “Bundessiger” v Dortmundu. Pripeljali so nekaj izvrstnih psov, in, prav lepo je bilo!. Varvi je opravila z delovnim pašnim izpitom, Tarin pa je postala slovenska mladinska prvakinja v lepoti!

 Tarin

November 2009

Super razstava v Vrtojbi, super družba. Lepo smo se imeli!

December 2009

Spet smo šli v Beograd. Tokrat na prvo uradno tekmovanje v Srbiji, ki ga je sodil Sašo. 36 tekmovalcev iz 5 držav je bila fantastična številka, samo dogodek pa je, s pomočjo slovenskih tekmovalcev in pomočnikov super uspel. Varvi je izpolnila pogoje za mednarodnega prvaka v lepoti, Tiwlip pa se je vrnila domov, v Slovenijo.

Naporno leto je za nami. Bilo je kar nekaj solz, a tudi veliko smeha. Kljub vsemu je bilo lepo.

Včasih sem se bahala, da obvladam računalnike. No – sedaj ni več tako… Računalniki os obvladali mene in nič drugega več ni, kot težave. Posebej, če gre stari računalnik “rakom žvižgat”… Ker novega še nimam usposobljenega, ne morem prenavljati moje spletne strani… In tako ne veste, kaj se je zgodilo in kaj se bo še…

Ko bo spletna stran spet nared, bo več objavljeno o tem, kaj smo počeli.

Do takrat pa le – konec leta bomo parili Tiwlip, in že sedaj zbiramo rezervacije za mladičke!

Da je naša Oli nekaj posebnega, sem vedela v trenutku, ko sem prvič videla njeno fotografijo. Vedno sem mislila, da je črno bela. Ampak sedaj vem, da ni.

 

Oli - ljubezen na prvi pogled

Naša Oli je črno bela, modro bela, črnorjava trikolorka in rjavo bela. Seveda tega ne vidite na prvi pogled. A njeni otroci in vnuki so takih barv. In če so oni, potem to pomeni, da ima take barve v sebi tudi ona.

Modra Miša - Malo modro

Bronasti Bronzo

Trikolor Tantadruj

Pozno jeseni bodo rojeni novi mladički… le kakšne barve bodo

Pa je prišla pomlad. Po žalostnem poletju in jeseni in mrzli zimi nisem verjela, da bom še kdaj začutila pomlad.

Pa sem jo – je prišla! Danes zjutraj je bilo veliko ptičjega petja v gozdu. Rože imajo barve, in, včeraj sem videla cveteti sadovnjake. Oli je odvrgla staro dlako in rekla – čas je za nov začetek.

Kar nekaj koncev je bilo v letu 2008. Mama, Bafi, Feri in Shep.  Da bomo lahko ponovno začeli nisem upala niti sanjati. Pa smo. Vsi.

Najprej je prišel Dixie. Mala črno-siva kepa, ki je vrnil voljo do življenja.

 Potem je Oli postala babica. Ena od malih kepic – Morda – Miša, je postala del psarne.

S svojo prisrčnostjo je prepričala babi Oli, da je konec žalosti, da je pomlad, da je konec žalovanja in da je čas igre. Mala zgaga, neskočno ljubljena.

In Tiwlip. Sonček na jugu. Psička, ki me je naklikala v pol ure. Prvi pes, ki meni, da bo sledila samo tistemu, ki si to zasluži.

Tri generacije pasjih žensk. In Dixi. Čas za nov začetek. Čas za pomlad.